
snjarski muzej je rekonstrukcija usnjarske obrtne delavnice, ki je bila v hiši do druge svetovne vojne in katere lastnik je bil Tomaž Godec. Delavnico, s prikazom postopka strojenja kož pred drugo svetovno vojno, je uredil Tehniški muzej Slovenije. Danes edini usnjarski muzej v Sloveniji prikazuje način obdelave in strojenja kož v avtentičnem okolju. Svežo kožo so najprej temeljito sprali v potoku, ki teče za hišo, jo nato namočili v apneno kopel in ko je z nje odpadla dlaka so jo ponovno temeljito sprali z vodo, potem pa iz nje s posebnim orodjem odstranili vso maščobo in mesnino. Kožo so zopet oprali in ji iztisnili pigmente ter korenine dlak na zgornji strani ter jo po potrebi stanjšali. Po namakanju v pasjih, golobjih in kurjih iztrebkih so zaceli s strojenjem. Kože so zložili v posebno strojilno kad, v kateri je bila zmes čreslovine in vode. Čreslovino so pridobili iz smrekovega lubja, zdrobljenega na drobirki, ki jo je poganjalo vodno kolo. Kože so v kadeh dnevno mešali in dodajali vse več čreslovine. Po šestih do dvanajstih mesecih je bila koža dovolj strojena in so jo lahko odcedili. Takšno kožo so potem v sodu namastili, temeljito pregnetli, nato pa z nje s topim nožem odstranili odvecno maščobo ter jo s kamnitim rezilom zgladili. Ko se je koža primerno osušila, so jo ponovno gladili s kamnitim nožem, da je postala gladka in enakomerno debela. Med zadnjo fazo obdelave, lomljenjem, je postala koža mehka in voljna in slednjič pripravljena za prodajo.